Obrazi...

Vsakodnevno se vozim z avtobusom na relaciji Šiška-Vič-Šiška. Poznam jo na pamet od začetka do konca. Poznam semaforje in križišča, stavbe in spremembe. Poznam obraze. Nekatere srečujem skoraj vsak dan in so mi že tako znani, da bi jih včasih najraje kar pozdravil. Druge vidim mogoče 1-2x tedensko. Vsi ti ljudje, na poti v šolo ali službo, mi dajejo nek občutek domačnosti. Nikoli ne govorimo ampak je nekaj na tem, ko jih vidim. Včasih bi mogoče z nekom tudi rekel kakšno besedo a je ne. Malo zaradi strahu pred reakcijo, malo zaradi sramežljivosti. In tako se vozim iz dneva v dan na avtobusu št. 1 z ostalimi znanimi in neznanimi obrazi na tej progi brez konca in kraja. Enkrat bom kupil avto in takrat bom pogrešal vse te obraze.