Vesoljčki #2

Udobno nameščen v sedežu se je Lewis razgledal po notranjosti. Čakala ga je znana kopica instrumentov, ki jih je poznal že iz simulatorja. "Samo da gre sedaj zares," je pomislil.

Nadel si je čelado in preveril radio, "Kontrola, potrdilo signala, sprejem."
"Komet, signal je 5/5. Preveri vse sisteme in začni z nalogo."
"Kontrola, razumem, sprejem."
"OK, sedaj pa po vrsti." Reaktor OK. Motorji OK. Booster OK...
"Kontrola, vsi sistemi pripravljeni, dovoljenje za vzlet, sprejem."
"Komet, vzlet dovoljen ob 2200. Hitrost vetra 8,3 m/s."

Pogledal je na uro. Še 15 minut ga je delilo od neskončnega vesolja. Po petih minutah se ga je že zacela lotevati rahla živcnost. Kaj če mu ne uspe? Nemogoče, saj je samo rutinski polet do Lune in nazaj in Komet je vrhunsko vojasko plovilo. Nič se mu ne more zgoditi. Kaj pa tisti mladi poročnik, ki je na istem modelu zgorel v atmosferi, ker se je pokvaril računalnik za upravljanje? "Prekleto! Zakaj moram misliti na take stvari!".

"Komet, po koncu odštevanja začnite z vzletom, sprejem" se je oglasil radio in ga rešil neprijetnih misli. Sedaj je imel druge skrbi.
"10, 9, 8,.." je odmevalo v slušalkah. Še zadnjič je odčital podatke na ekranu in položil roke na ročici potiska in upravljanja.
"3, 2, 1, START!"

Se nadaljuje...