Drevje mojega otroštva

Vem kako se počutiš, Anya. Pred našim blokom je dolga leta stala jablana. Če sem bolj natančen, pred mojim oknom :) Včasih sem ji lahko skozi okno ukradel kakšno jabolko, v glavnem pa mi je delala senco v vročih poletnih dneh. Potem se je soseda, ki živi v pritličju, pod nami, spomnila, da bi si ona uredila tisti atrij. In tako je posekala jablano. Bitch! Najbrž ji je bilo težko pobirati vsa odpadla jabolka. Kokoš ena. Mislim, prvo kot prvo tisto sploh ni njen atrij in drevo tudi ne! Ti freaki iz pritličja v našem bloku si res preveč dovolijo. Nekateri so si atrije povečali že skoraj do te meje, da bi lahko imeli bazen :P

Potem sta tu še jablana in dren, ki sta rasla na šolskem dvorišču in sta tudi nastradala, ko so dvorišče prenavljali. Prav žalostno kako človek odstrani eno drevo, kot bi bilo predmet in ne živo bitje! Kot otroci smo včasih po uro-dve sedeli na tisti jablani in debatirali ter jedli še zelena jabolka, da ne omenjam drena iz katerega je mama delala marmelado in liker :) Glede na svojo majhnost je tisto drevo vedno bogato obrodilo. Časi in drevje, ki jih nikoli več ne bo.