Mojih 5 dni v Prijedoru

Že v četrtek popoldan sva se s fotrom vrnila v Ljubljano, a se do zdaj iz razlogov o katerih ne bi zdaj govoril, nisem lotil pisanja. No.. malo o tem.. glede na zadnji obisk bi težko rekel, da se ni nič spremenilo. Pa vendar je v osnovi to še vedno isto mesto. Prijedor pravzaprav nikoli ni bil posebno lepo mesto. Že od nekdaj so bile ulice slabše vzdrževane ter neurejene samo da kot otrok tega nisem opazil. Največji "šok" sem doživel, ko sem leta '99 spet prišel v mesto in je bilo vse isto oz. še slabše kot pred vojno. Kot bi se čas ustavil tam nekje na začetku devetdesetih. V zadnjih dveh-treh letih, odkar sem bil nazadnje dol, so zgradili kar nekaj novih stavb. A še vedno je stanje dokaj klavrno. Po mestu vidiš največ barov in trgovin s špecerijo. Industrija, kjer je prej delala večina ljudi, je že zdavnaj propadla in zdaj samo še životari. Služb ni ali pa so izredno slabo plačane. Po pravici povedano ne vem, kako večina ljudi sploh preživi iz meseca v mesec. Opazil sem tudi da na ulicah ni več ljudi, ki so na majhnih mizicah prodajali cigarete in čokolade.

Kaj naj rečem. Bosna bo čez kakšno leto podobna Kubi glede na število starih avtomobilov, ki se še vedno vozijo po cestah. 15 let stari avtomobili niso nobena redkost in vse polno je še zastavinih stoenk. Gorivo stane malenkost manj kot pri nas zato se veliko ljudi vozi na kurilno olje (dokler se še lahko). V tem času sem prišel do zaključka da bo za bencin in pijačo vedno denar. Kot zanimivost, nekoč precej velika firma Energopetrol je tik pred razpadom, črpalke ob cestah pa imajo vsaka drugega lastnika. Meni osebno je to malo čudno, verjetno zato, ker sem tako navajen na Petrol in OMV.

En dan sem bil s fotrom na letališču, kjer sem pogosto preživljal dneve med poletnimi počitnicami. V stari baraki kjer so bili včasih prostori aero-kluba zdaj živi begunska familija. Iz spodnjih posnetkov se vidi tudi stanje spomenika - propada. Sam aero-klub tudi bolj slabo funkcionira saj je letalsko gorivo drago in se leti bolj malo. Na žalost je bilo vreme precej slabo in sva s fotrom ostala na zemlji.

Prvič v življenju sem bil tudi na planini Kozara. Na vrhu Mrakovica je leta 1972 postavljen spomenik padlim borcem in beguncem, žrtvam nemške ofenzive iz leta 1942. Moram priznati, da spomenik v živo deluje še veliko bolj impresivno saj je resnično ogromen. Poleg spomenika so tu še majhen muzej ter memorialni zid z imeni padlih borcev. Samo iz vasi mojega dedka (vas Koturovi) je umrlo več kot 20 borcev, skupno število padlih pa je čez 8 tisoč. Skupno število beguncev, ki so umrli ali pa so jih deportirali v taborišča, naj bi bilo okrog 50 tisoč!



Za zaključek lahko rečem, da sem se imel kar lepo. Obiskal sem veliko večino sorodnikov, se družil z bratranci in en večer obiskal tudi sestrično v Banja Luki. Pustil sem se razvajati s tetino kuhinjo in nasploh nenormalno veliko jedel saj ti povsod ponujajo hrano in pijačo :) Računalnika pa nisem niti malo pogrešal, ker nisem imel časa :)