(Veseli) December

Ja.. december je pred vrati in z njim moj rojstni dan ter prazniki... kot otrok sem rojstni dan vedno praznoval doma z mulci iz soseske. Mama je vsako leto spekla torto po moji izbiri. In zdaj? Rojstni dan ni več nekaj česar se veselim. Torte že dolgo ni več in mulci so zdaj odrasli ljudje. Moje praznovanje se je zreduciralo na večerjo v zelo ozkem krogu ljudi in kakšno rundo. Vsako leto dobim manj voščilnic, več e-mailov in vedno bolj pogosto SMS-e. Če bi vedeli, koliko mi pomenijo prave papirnate voščilnice pisane na roko! Morda sem staromoden, a tudi to sem jaz. Koliko voščilnic bom letos poslal? Komu? Jih bom spet izdelal sam ali jih bom enostavno kupil. Ugotavljam, da tudi sam pravzaprav pošiljam vsako leto manj voščilnic. Manj je tudi ljudi, ki jim želim posvetiti pozornosti na tak način. Prav tako so pod vprašajem darila. Moj budžet za darila je sicer vsako leto večji, a hkrati imam težavo s tem, kaj podariti komu. Mar ne bi bilo najbolj enostavno vprašati kaj si kdo želi? Sem edini, ki mu je neprijetno odpirati darila, ker veš, da bo notri kakšna bedarija, ki je ne rabiš in nikoli ne boš? Kako naj potem darovalcu rečem, da se mi zdi njegovo darilo brezvezno?

Jao te prazniki... sneži... lepo bi bilo sedeti v toplem objemu in opazovati snežinke kako plešejo. Ampak ne... še eno zimo, še ene praznike bom preživel sam. Kaj mi mar prijatelji? Kaj mi mar družina? Če nimam nekoga, ki bi me imel rad. Dekleta s katerim bi lahko delil ljubezen, radost, žalost, toplino, dotike. Patetika praznikov! Patetika vsakdana? Nimam časa za depresijo. Ne dovolim si tega luksuza. Ma včasih... pride za tabo ta žalost in te pohodi. Potem si samotno drevo v pustinji. Si oblak na jasnem nebu. Si ptica nad oceanom in si zadnji list v knjigi. Jutri obrnem nov list.