Drsanje

Danes sem storil nekaj, kar sem odlašal 20 let - šel sem drsat v Tivoli in bilo je super! Z mano sta bila še Irena in Šandor. Strah me je bilo samo, ko sem stopil na led. Čuden občutek. Na srečo sem lahko dokaj stabilno stal na drsalkah ne da bi se cel čas držal za ohrajo. Potem smo šli počasi ob ograji in po dveh krogih mi je že kar šlo. Zdaj me je bilo strah samo še padcev. In res brez padcev ni šlo :) Imel sem sicer več sreče kot Šandor in sem padel samo 1x. Moram priznati, da mi je postalo drsanje kar všeč in bom sigurno šel še kdaj pred koncem zime. Drugo leto si pa morda kupim svoje drsalke :) In kako sem se odločil za ta eksperiment, če temu tako rečem... prvič sem bolj resno pomislil na to, ko sem bil pred kratkim na Bledu in naslednjič med gledanjem umetnostnega drsanja na OI v Torinu. Zdaj, ko sem končno premagal ta strah in prvič res drsal na ledu mi sploh ni jasno zakaj sem čakal toliko let. V prvem razredu, ko naj bi se naučil, me niso mogli odlepit od ograje. Nasploh zadnje čase počasi ugotavljam, da moram v življenju početi stvari, ki se jih bojim. S tem mislim predvsem na strah pred spremembo... spremembo službe, spremembo okolja, spremembo družbe. Pa tudi bolj trivialne reči kot je bilo to npr. drsanje.