Silent service

Pa pojdimo malo globje. Najprej moram dat to iz sebe: en par blogov ali bolje rečeno blogerjev mi gre zmer bolj na jetra! Branje le-teh mi redno dviguje pritisk, obrača želodec, za povrh pa dobivam še ošpice ter željo po tem, da bi komu razbil glavo. Zakaj potem sploh berem te možganske pomije? Ker se bojim, da se bom komu zameril, če ne bom več bral njegovega ali njenega bloga? Ha! Komu? Pred kratkim sem v glavi premleval scenarij po katerem na koncu ostajam samo še pri svojem blogu. Morda pa tudi tega v trenutku inspiracije ukinem.

"Abandon all hope, ye who enter here."

Za naslednji odstavek bom izkoristil en del pogovora z Živo.. torej, dejansko sem nekaj časa mislil, da bi se med blogerkami našla tudi kakšna punca zame. Seveda, seveda. Kakšna je verjetnost, da bom spoznal eno samsko, strejt blogerko, približno istih let in da bova drug drugemu všeč? Živela domišljija! Lepo je, če ima človek sanje. Najbolj pa me je strah, da bom na koncu ostal sam.

"Blessed is he who, in the name of charity and good will, shepherds the weak through the Valley of Darkness; for he is truly his brother's keeper, and the finder of lost children."

Kako prekleto sami smo ljudje. Celo življenje hrepenimo po tem, da to ne bi bili. A vendar smo. Sami v milijonskih mestih, v stanovanjih in avtih. Vsak sam, zaprt v lastni glavi. Lahko komuniciramo na različne načine, a nikoli ne moremo zares izraziti tistega, kar mislimo in čutimo. Pa tudi, ko se trudimo izražati, nas drugi pogosto ne razumejo ali pa nas nočejo razumeti. Imamo starše in brate in sestre. Imamo sorodnike in prijatelje. Znance, ljubimce, žene, može. Obdajamo se z ljudmi kot z blazinami. Trudimo se ublažiti to osnovno osamljenost. Ampak ne gre. Iz lastne glave ne moreš uiti.

"Some people, gave advice before, about facing the facts, about facing reality. And this is, this without a doubt, is his biggest challenge ever."

Saj sem bil že kot otrok bolj kot ne samotar. Zakaj? Ker sem bil drugačen, špeglar, outsider. To je dovolj, da si izključen. Tekmovalen nisem bil, pretepač tudi ne. Nisem znal priti v ta krog "normalnih". Potem se družiš s sebi podobnimi. Koliko prijateljev sem imel? Enega samega. Zapiral sem se v sobo, v varno zatočišče. In zapravljal čas z računalnikom. Zakaj me niso nikoli privlačili žuri in diskoteke? Dim, glasna glasba, pijan folk. To je ena plat medalje, druga je skrita. V resnici se nisem nikoli naučil kako začeti pogovor s punco, ki ti je všeč. Nikoli nisem premagal strah. Tisti strah, ki naredi kolena mehka in te blokira. Nekajkrat sem zbral pogum in poskusil pa ni nikoli ratalo. Prehitro sem se vdal. Enkrat mi je ena punca rekla, da bi lahko imel s pravim pristopom skoraj katerokoli punco. Kako težko mi je temu verjeti!

"If they are right, we'll fight for survival
Look to the future, but learn from the past
Confront the danger; face up to your rival
Take a deep breath, we have to move fast"