Grintovec (2558 m), drugič

Prejšnji teden sem se že drugič povzpel na Grintovec, najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp, tokrat v družbi AussieLove, njene sestre, prijateljice Mojce ter kužkov Chice in Balija.

Prvič sem stal na vrhu oktobra lani. Zanimivo kako hitro sem pozabil težave, ki so me pestile takrat. Ni bilo potrebno dolgo čakati, da me je gora zagrabila za ušesa in opomnila. Na Kokrškem sedlu sem bil že precej utrujen in spraševal sem se ali mar ne bi bilo bolje ostati kjer sem in se v miru spočiti. Kljub vsemu sva se po slabi uri z eno izmed deklet odpravila proti vrhu medtem, ko so ostali počivali na sedlu. Že na pol poti me je začelo boleti levo koleno in le s težavo sem prišel na vrh. Utrujenost in oblaki mi niso dovoljevali posebnega užitka ob tem dosežku, sestop pa je bil po pričakovanjih naporen.

Sklepam, da je izbruhu angine, ki je sledil botrovala predvsem prekomerna izčrpanost. Sedaj sem že šesti dan doma in jutri grem končno spet na delo.

Tisto sredo sem dobil pomembno lekcijo. Končno sem doumel, da mi za take podvige manjka kondicije. Poleg tega bi bilo dobro, če bi prišel do dna težavam s koleni. Najpomembnejšo misel pa sem ravno danes zasledil v knjigi Po poteh mojega očeta:

"Priti na vrh gore je zaželjeno; priti dol z nje, je obvezno."
- Ed Viesturs