Sprehod...

Oblečem še črno jakno iz flisa in se odpravim iz stanovanja. Pot me vodi čez parkirišče pred blokom... s pogledom poiščem Megana, ki mi deluje tuje. Ob pogledu na ta avto ne čutim čisto nič. Grem in po malem cel čas oprezam za ježi. A kot zakleto ni nikjer nobenega. Tudi ljudi ni. Grem mimo zapuščenega kontejnerja v katerem so pred leti prodajali sadje in zelenjavo. V njem naj bi zdaj včasih prespal en fant iz soseske, ki je zaradi droge pristal na cesti. Zavijem k stolpnicam ob A. Ziherlove... naproti mi gre mlado dekle. Visoka je in ima svetle lase. Spomni me na njo. Ne, najina pogleda se ne srečata in ne začutim nobene kemije. Odideva vsak v svojo smer in verjetno se nikoli več ne bova videla. Pa kaj? Grem naprej.. čez dvorišče na katerem smo se pogosto igrali kot otroci.. še vedno nobenih ježev. Samo črički se oglašajo vsepovsod. "Jebeš ježe, grem jst počas domov", si rečem. Spotoma se ustavim še pri "kolpci" za našim blokom kjer nekdanji otroci zdaj debatirajo "kr neki"... po 30 minutah ugotovom, da jim nimam kej povedat. Odidem domov... a nekaj mi še vedno manjka.