Ponoči #2

Veter vztrajno kuštra krošnje dreves. Če zapreš oči in prisluhneš, je slišati kot šumenje morja. In visoka trava, ta je v temi videti kot puh, ki prekriva zemljo. Čas cvetenja je zato zrak izrazito diši. Spet odmeva koncert, tokrat z Rožnika. Rabim tišino! Najraje bi zavpil naj nehajo a hkrati se zavem, da bi bilo brez haska. Hodim, ne ustavljam se. V glavi je zmeda. Žalosten sem vendar ne jočem. Bojim se, da ne bi znal nehati, če bi začel. Oči zaman iščejo mesec saj je nebo prazno tako kot so prazne šišenske ulice. Le tu in tam srečam koga. Vse živo je potihnilo, samo veter je tu. In tista prekleta muzika.