Mare Nostrum

Morje.

Pravijo, da smo iz morja prišli. In k morju se vedno znova vračamo. Ob morju živimo, iz njega jemljemo kar potrebujemo: ribe, rake, školjke, sol,... na morje hodimo počitnikovat. Ob njegovih obalah se sončimo in v njem se namakamo, ko nam je vroče ali si zaželimo plavanja. Izmislili smo si še cel kup vodnih športov, zgradili velike čezoceanske križarke, hotele, turistična naselja. Sprašujem se, odkod ta vedno večja potreba po zabavi? Smo res tako zdolgočasena rasa, da nam nič več ne zadostuje? Za nameček direktno v morje odvajamo kanalizacijo, odpadne kemikalije in na tone smeti. Bo tega kdaj konec?

Morje.

Nikdar ni enako. Enkrat je mirno in ravno kakor zrcalo, drugič divje in razburkano ampak vedno lepo. Pod gladino pa je vse še lepše. Ko vidiš vse to morsko življenje se zaveš, da si le obiskovalec, ki ne spada tja in vsak obisk tega 'vzporednega' sveta je pravzaprav privilegij. Veliko tega nas veže na morje. Si res zasluži, da tako ravnamo z njim? In kaj bomo, ko ne bo več česa vzeti?