Pot - kratki utrinki

Berem stran za stranjo in listi kar letijo pod mojimi prsti. Preplavile so me besede človeka, ki mu je bil alpinizem vse. Večkrat pomislim na to, kako lepo bi bilo imeti nekaj, čemur bi se predal v celoti. Želim si, da bi bila to potapljanje ali karate. A pravzaprav nista. Verjetno moraš biti malo premaknjen, da te nekaj tako obsede. Pa vendar si verjetno marsikdo misli isto o nas, potapljačih. Kdo pri zdravi pameti bi prenašal tistih 30 in več kilogramov opreme po obali, oblačil nase neopren pri 30C+, in šel tvegat v globine, ko pa je tako fajn ležati na plaži in čofotati v vodi do pasu? Mi! In tako vsak dan sproti pozabiš na vse napore in težave zato, da preživiš nekaj časa v svetu, ki je večini ljudi tuj in nedosegljiv. A kljub temu ne živim za potapljanje.

Čeprav me pripovedovanja o vzponih na trenutke tako potegnejo, da bi šel še isti dan tudi sam plezat, vem da je to samo moja prebujajoča se domišljija - sanjarjenje o tem, kako bi bilo, če bi bilo. Tudi sam se čedalje bolj zavedam, da v življenju ni dovolj časa za vse. In škoda ga je za prazno sanjarjenje, ki ne pelje nikamor. Že tako večji del življenja prebijemo po službah, ki so prepogosto daleč od idealov in plačane manj, kot bi si želeli. Človek je prisiljen marsikaj požreti zato, da lahko počne tisto kar ima rad. In srečen je lahko tisti, ki je našel nekaj, kar ga izpolnjuje in mu bogati življenje.