Daj-dam

Doma sem v preteklosti pogosto poslušal koliko so tako in drugače pomagali sorodnikom in kako naj bi le-ti še naprej pričakovali podporo čeprav je bilo tiste največje krize že zdavnaj konec. Prav tako radi v različnih kontekstih izjavijo "Kdo je nam (kdaj) kaj dal?". To ponavadi slišim kadar na TV pozivajo k donacijam za to in ono. Bi nam morda moral kdo kaj dati? Kdor prosi, bo dobil. Če si celo življenje ponosen na to, da ti nihče ni nič podaril, kaj potem pričakuješ od drugih? Hvaležnost do groba? Spomenik? Zavedam se, da jima ni bilo lahko pustiti vse in priti v Slovenijo pred toliko leti. V okolje kjer nista poznala nikogar in sta morala začeti iz nič, brez pomoči, zanesla sta se lahko le drug na drugega. Morda od tod izvira moj strah pred tem, da bi odšel delat kam v tujino... no, zdaj že zahajam v drugo temo. Dejstvo ostaja, da vedno poslušam eno in isto. Nikoli pa nisem slišal druge strani! Tudi, če je vse res. Zakaj rabim v glavi sliko sorodnikov parazitov, ki samo zahtevajo in nič ne dajo? Ne, hvala. Če ste dali, ste dali sami. Nihče vas ni silil. Nehote sem prevzel to resnico. Skozi ta primer vidim koliko sem pravzaprav dovzeten za mnenja staršev in veseli me, da lahko zdaj to postavim pod vprašaj. Ker prej mi to niti slučajno ni padlo na pamet. Sprašujem se koliko drugih resnic sem tako sprejel brez vprašanj? Najbrž ne malo.