Samo uporaba daje smisel (predmetom)

Zadnje čase spet premišljujem o tem. Rad vidim, da stvari dolgo izgledajo (kot) nove. Že od malih nog so me učili, da moram paziti na svoje stvari, še posebno na knjige. Knjige iz moje "knjižnice" zato povečini zgledajo kot da ne bi bile nikoli prebrane. Ko sem še v srednji šoli na Križankah prodajal svoje stare učbenike, so me nekateri spraševali, če sem se sploh kdaj učil iz njih (ne prou pogost he he)! Ampak zakaj? Kaj imam od tega? Samo paziš ves čas, da stvar ne umažeš, polomiš, strgaš... če se še malo ustavim pri knjigah, ker so precej specifičen primer. Najsi gre za slikanico ali enciklopedijo, pomembna je vsebina. Lahko ima strgane platnice, ušesa, fleke,.. dokler ima vse strani je to vse kar rabiš. Obraba je čisto normalna reč, ki spremlja uporabo in s tem se je pač treba sprijazniti.

Na to temo se navezuje še nekaj. Gre za impulzivne nakupe zaradi nekega (trenutnega) zadovoljstva. Spet si bom sposodil primer kar pri sebi. Pred kakšnim letom sem kupil igri Civilization 3 in Homeworld 2. Cena se mi je zdela zmerna čeprav ravno poceni tudi ni bilo. In kaj se je zgodilo? Oboje je končalo na polici. Homeworld je ostal zapakiran do konca, ko sem ga prodal naprej, Civ 3 pa še vedno čepi na isti polici in čaka kupca. Ja, postalo mi je jasno, da se tega več kot očitno ne bom dotaknil. In na žalost to ni bil osamljen primer!

Še en dober primer je zbiranje oz. kopičenje stvari. Ali ima zbiranje sploh smisel? Morda v redkih primerih. Jaz recimo zbiram stare računalnike iz osemdesetih let a se mi zdi to vedno bolj nesmiselno. Pri meni doma leži več kot 20 delujočih računalnikov in nekaj igralnih konzol, ki ne služijo ničemer! Imel sem velike načrte o tem kako se bom z njimi zabaval ampak enostavno nimam časa in/ali prostora za to. In tako ležijo tam kjer sem jih shranil in čakajo. Moje edino zadovoljstvo ta hip leži v tem, da so moji. Koliko je takih zbirateljev? Kakšen je smisel tega? V grob jih ne bom odnesel, vredni niso kaj dosti, delovali pa tudi ne bodo večno. Absurd.