Plezam, torej sem

Zakaj je tako težko razumeti, da je plezanje edino, kar me resnično privlači? Da si želim čim več prostega časa nameniti temu in se mi vse ostalo zdi izgubljanje časa? Obseden sem, pa kaj? Obtoževanje in pregovarjanje ne bosta spremenila ničesar. Rad imam plezanje in tisti občutek, ko strah izpuhti in mi gre vse kot po maslu. Ko so gibi sproščeni in glava prazna. Pogosto me nagovarjajo naj poskusim ta ali oni šport a ga ne. Zakaj bi ga, če lahko dobim tisto kar potrebujem v steni?

Športno plezanje je varno. To mantro kar naprej ponavljajo na vsakem vogalu. Sit sem že ponavljanja tega in opravičevanja svojega početja. Nevarna je tudi vožnja z avtomobilom pa te nihče ne vpraša "ali ni to nevarno?" ko mu poveš, da si se nekam peljal z avtom. Zdi se mi, da se od športnega plezanja dolgo nisem ločil le zaradi drugih. To oklepanje neke navidezne varnosti mi gre vedno bolj na živce. Vedno bolj me vlečeta led in sneg. Vem, moj čas je mimo in nikoli ne bom vrhunski alpinist, plezam pa vseeno lahko. In če me med tem početjem pobere, naj bo. Seveda si ne želim umreti. Ravno nasprotno, želim si živeti! A to življenje polno rutin, omejitev, pričakovanj, ki nam jih vsiljuje družba in obsedenost z denarjem, mi gre vedno bolj na živce. Vedno bolj se mi upira ta dolgočasna vožnja po glavnem tiru. In ravno zato bom še naprej plezal, pa če se vsi skupaj postavite na glavo.