Plezam, torej sem

Zakaj je tako težko razumeti, da je plezanje edino, kar me resnično privlači? Da si želim čim več prostega časa nameniti temu in se mi vse ostalo zdi izgubljanje časa? Obseden sem, pa kaj? Obtoževanje in pregovarjanje ne bosta spremenila ničesar. Rad imam plezanje in tisti občutek, ko strah izpuhti in mi gre vse kot po maslu. Ko so gibi sproščeni in glava prazna. Pogosto me nagovarjajo naj poskusim ta ali oni šport a ga ne. Zakaj bi ga, če lahko dobim tisto kar potrebujem v steni?

Športno plezanje je varno. To mantro kar naprej ponavljajo na vsakem vogalu. Sit sem že ponavljanja tega in opravičevanja svojega početja. Nevarna je tudi vožnja z avtomobilom pa te nihče ne vpraša "ali ni to nevarno?" ko mu poveš, da si se nekam peljal z avtom. Zdi se mi, da se od športnega plezanja dolgo nisem ločil le zaradi drugih. To oklepanje neke navidezne varnosti mi gre vedno bolj na živce. Vedno bolj me vlečeta led in sneg. Vem, moj čas je mimo in nikoli ne bom vrhunski alpinist, plezam pa vseeno lahko. In če me med tem početjem pobere, naj bo. Seveda si ne želim umreti. Ravno nasprotno, želim si živeti! A to življenje polno rutin, omejitev, pričakovanj, ki nam jih vsiljuje družba in obsedenost z denarjem, mi gre vedno bolj na živce. Vedno bolj se mi upira ta dolgočasna vožnja po glavnem tiru. In ravno zato bom še naprej plezal, pa če se vsi skupaj postavite na glavo.

Čas leti

Leti, leti in to kot zmešan. Se mi ne ljubi kaj dost ukvarjat z blogom, kar je tud precej evidentno iz tega kako pogosto pišem. Vikend je bil kar pester, saj sem se po dolgem času spet odpravil v hribe in sicer na Kokrško sedlo (1793m). Kljub temu, da sem bil že dvakrat na Grintovcu, mi je tokrat uspelo zgrešiti pot. Tako sva namesto na Kokrškem sedlu pristala na Kamniškem sedlu (1884m)! V koči sva prespala in se v nedeljo zjutraj odpravila nazaj v dolino. Kolena so preživela brez posledic :) V nedeljo popoldan sem uspel poleg vsega še plezati v Renkah tako, da je bil vikend prav lepo zaključen.

Brez avta

Moj ostareli Megane je že od nedelje na servisu zato sem se do četrtka vozil z avtom od Beti. Danes sem pa po dolgem času zajahal avtobus. Zadeva pravzaprav ni bistveno počasnejša od avta, težava je le v tem, da je treba do avtobusa na Vrhniki nekako prit in ni lih blizu. Ma pustmo stat. Bom vesel, če bo danes avto zrihtan, ker gremo jutr plezat v Železno kaplo (Avstrija).

Selitev

Že lep čas nisem napisal nič novega ampak to ne pomeni, da sem pozabil na blog. Ne, te dni se pri meni veliko dogaja zaradi selitve. Na začetku še ni bilo jasno ali bova dobila željeno stanovanje ali ne, tako da sem bil par dni kar na trnih. Na srečo se je vse dobro izteklo. Jutri prepeljeva še preostali "stuff" ter se zares vseliva.

Nekateri že veste, drugi ne... selim se na Vrhniko! Staro Vrhniko, če sem bolj natančen. Ja, ja... živel bom na vasi in to v hiši. Zame bo to kar velika sprememba, saj sem odkar pomnim živel v mestu (v bloku). Vožnje bo sicer malo več ampak za enkrat me to ne skrbi. Stanovanje je vsaj še enkrat večje kot dosedanje in tudi bolj funkcionalno opremljeno se mi zdi. Fotke še pridejo, kaj več pa napišem, ko se malo udomačiva :)

Spremembe

Te dni se pri meni zadeve v glavnem vrtijo okrog plezanja in iskanja novega stanovanja. Jutri greva pogledat še eno stanovanje na Vrhniki, potem se bova pa že počasi morala odločiti. Časa imava sicer do konca meseca ampak to bo (pre)hitro mimo.

Plezarije je bilo v zadnjem tednu kar precej in zdi se mi, da mi še kar gre. V nedeljo sva obiskala plezališče Marof kjer sem splezal najbolj previsno 6a do zdaj. Plezališče je lepo urejeno in ima še velik potencial.

Šola športnega plezanja 2009

ŠPO Rašica tudi letos organizira začetni tečaj športnega plezanja. Tečaj se začne 1. aprila in bo trajal do 23. maja. V tem času se boste naučili varovanja z različnimi pripomočki, plezanja v vodstvu (naprej), ter osnove plezalne tehnike. Več informacij dobite na domači strani ŠPO.

V Celovec čez Ljubelj

V soboto dopoldan se je naša osmerica napotila plezat v Celovec. Kljub sneženju smo se optimistično napotili kar čez Ljubelj. Na bivšem mejnem prehodu smo se ustavili, da bi montirali verige. Medtem, ko smo se mi matrali z verigami, za katere se je na koncu izkazalo, da so premajhne, je začelo še bolj snežiti. Posledično smo raje spakirali kufre in se odpravili nazaj proti Ljubljani. V Šentvidu nas je pričakala naša dobra stara stenca in poskrbela, da nas je fajn navilo. Po treningu smo obiskali še Vinjo ter ob topli pijači zaključili prav zabaven dan.

Plezanje v Vipavi

To nedeljo smo se rašičani odpravili plezat v Vipavo in sicer v sektorja Mala plošča in Leva plošča. Sonce je poskrbelo, da nas ni zeblo, dobra skala pa, da nismo odšli domov preveč spočiti :) Po plezanju sva si z Beti privoščila še poležavanje na bližnjem travniku in nato še odličen sladoled v Vipavi.

Prvič

V četrtek sem se prvič peljal skozi Šentviški predor in mi je bil kar všeč saj se mi zdi daleč najbolje osvetljen predor pri nas. V nasprotju s šentviškim, se mi je zdel karavanški predor, skozi katerega sem se prav tako peljal prvič, kot kakšen rudniški jašek - temačen in zadušljiv. Bog ne daj, da bi se tam zgodila kakšna nesreča! Prvič sem tudi plezal na avstrijskem koroškem in sicer v Finkensteinu. Plezališče je precej veliko vendar sva se z Mirotom mudila le v dveh sektorjih. Lažje smeri so v glavnem že precej zlizane, v steni pa je en kup suhim južinam podobnih pajkov. V glavnem zabavno!

Že sreda?

Ja, je že sreda in spet zamujam s prispevki, a se itak ne dogaja nič pretresljivega. V nedeljo mi je uspelo popoldan obiskat plezališče Renke, včeraj pa Gornji Ig. V Renkah je šlo po pričakovanjih; zlezel sem vse razen ene 6a+ in zdi se mi, da bi se lahko v tem plezališču še marsikaj naučil. Gornji Ig je zgodba zase. Pogled z vrha sten je skorajda alpski, spodaj dolina Iške, okrog hribi in gozdovi, plezališče samo pa je svojevrstno in hkrati odlično.

Pod Reško planino, Nadiža

V soboto sem ponovno plezal Pod Reško planino v sektorju Nad kapelico. Tokrat mi je šlo bolje od rok/nog kot zadnjič in sem naprej zlezel 6 smeri: Mala šola (4b), Belveder (4c), Ciciban opazuje (5a), Neroda (5c), Kroko (5c) ter Martinček (5c). Zataknilo se je le pri smeri Kuščar (6b+), ki ga nihče od nas ni zlezel kljub temu, da smo imeli napeljan top-rope. Okrog dveh nas je pregnal dež in smo se odpeljali nazaj v Ljubljano kjer je zopet posijalo sonce.

Nedeljski popoldan sva z Beti tokrat preživela ob Nadiži. Prispela sva precej pozno (nekaj minut pred šesto) kar pa je imelo tudi svoje prednosti: ni nama bilo potrebno plačati parkirnine in vseh pet tolmunčkov sva imela zase, ker so se ostali izletniki že pobrali. Voda je čista in dovolj topla za plavanje, okolica pa je prelepa. Če bi bilo vse skupaj bližje, bi se na Nadižo gotovo večkrat odpravil.

O tem in onem...

Včeraj popoldan je plezanje padlo v vodo na račun šihta. Upam, da mi vsaj danes uspe, ker mi že pošteno manjka en dober plez. Ne vem, če sem splezal kaj bolj resnega odkar sem se vrnil z morja! Sobotni obisk Preddvora se je končal s ploho ravno, ko sem se nameraval lotiti bolj zahtevnih smeri v skrajno desnem delu sektorja. Smola.

O kuhanju zadnje čase nič ne pišem kar pa ne pomeni, da sem s tem početjem nehal. Pravzaprav postaja del mojega vsakdana zato bom objavljal le še tiste bolj zanimive recepte. Peka (slaščic) je trenutno bolj postranska zadeva in čaka kak rojstni dan, da se je spet lotim.

Avto je šel brez težav skozi tehnični za registracijo, zavarovanje in ostale neumnosti pa sem odštel 570€. Drag špas. Čaka me še en kup drugih opravkov, ki jih kar naprej prelagam, med drugim tudi podaljšanje osebne izkaznice, montaža kolektorja, servis regulatorja, posodobitev strani retro-museum.org in še kaj bi se našlo.

Sanje neke gospodinje

V soboto smo si privoščili malo lahkotnejšega plezanja v Preddvoru. V glavnem sem plezal že znane smeri, sajtal pa sem Pehto (5b) in Sedmo božjo zapoved (6a). Pod previsom so stopi že precej zlizani, zato je potrebno nekaj previdnosti. Za konec smo se še malo osvežili v bližnjem potoku. Preostanek dneva sem preživel na pikniku pri Nivi, kjer smo jedli, pili in čofotali v bazenu do dveh zjutraj.

Nedelja je bila zame prav poseben dan, z Mirotom sem se namreč prvič odpravil plezat v hribe. Ob osmih zjutraj sva se odpeljala na Jezersko, najin cilj pa je bil Veliki vrh. Avto sva pustila na 'parkirišču' v gozdu in jo naprej mahnila peš (dostopa do stene je za slabe pol ure hoje). V smer Sanje neke gospodinje (VI-, 150 metrov) sva vstopila okrog enajstih. V prvem raztežaju sem se še navajal na skalo, nato pa je kar steklo. Malo se mi je zataknilo le pri zadnjem raztežaju, kjer sva iz Gospodinje zavila v smer Mama Korzika. Prva polovica raztežaja je težja (VI+) in zahteva precej iznajdljivosti. Na vrhu sva se malo spočila in predvsem uživala v božanskem razgledu na Kamniško-Savinjske Alpe (Kočna, Grintavec, Storžič idr). Lepo je viden tudi velik podor pod slapom Čedca. Sledil je abzajl do vznožja, kjer sva še malo počivala in nato sestopila do avta.

Plezanje sva nadaljevala v dolini, v plezališču Mlinarjeva peč. Glede na opis v vodničku sem bil malo razočaran a vseeno nisem odšel praznih rok. Od štirih smeri, ki sem jih napadel, sem uspešno splezal dve ter s tem zaključil odličen plezalni dan.

Večraztežajno plezanje v hribih je bilo zame, ne glede na to, da sem ves čas plezal kot drugi, izjemno lepa izkušnja in bi ga priporočal vsem plezalcem, ki jim hribi niso tuji.

Stran avtorjev smeri v Velikem vrhu: Suzana in Viktor Relja
Galerija: Ivan Skuliber

Kua počnem?

Ta teden se ne dogaja nič pametnega. V torek sem zvečer malo potreniral na rimskem zidu, včeraj dopoldan pa sva z Mirotom plezala Pod Reško planino v sektorju Nad kapelico. Plezališče mi je bilo všeč kljub temu, da v večini smeri primanjkuje izrazitih šalc in se pleza izrazito na noge (dober trening). Stena je precej hrapava kar omogoča dobro trenje pa tudi stopov je dovolj. Ob dvanajstih sva že zaključila, v tem času pa sem zlezel 6 smeri. Ravno prav, saj je v plezališču kasneje že sonce. Preostanek popoldneva sem preživel v službi. Ju-hej!

In kaj počnem zdaj? Pravzaprav se že 3 dni odločam ali bi se jutri odpravil v Paklenico ali ne. Še vedno se nisem odločil...

Kotečnikov Pisani svet

Pisani svet mi je že po prvem obisku ostal v lepem spominu. Ta sektor je skoraj cel v senci zato smo se v soboto, namesto v vročo Vipavo, raje odpravili v Kotečnik. Odločitev se je izkazala za modro, saj se je druga polovica ekipe cel dan pražila v Vipavi in Vipavski Beli. Za ogrevanje smo splezali Svišč (5c) in nato težavnost postopoma povečevali in sicer po vrsti Beli steber (6a), Veselica (6a+) in nato Omama (6b+), ki sem se je sicer neuspešno lotil na top-rope. Nato sem nadaljeval s smermi Sedmina (6a+), Pručke (6a), Kosmata plata (6a) in za konec še Mini (6a). Žal sem pri teh končal veliko manj slavno kot pri prvih treh, a se zaradi tega ne sekiram prav dosti. Bil sem v dobri formi in napredek je očiten. Še nikoli nisem v enem dnevu plezal 8 smeri, kaj šele toliko smeri težavnosti 6a in več. Dobr' je b'lo! :)

Nekaj fotk iz Metkinega albuma najdete tukaj: klik

plezališče Kamnitnik

Včeraj smo šli popoldan mal poplezat v Kamnitnik pri Škofji Loki. Nazadnje sem bil tam oktobra lani in mi ni bilo preveč všeč. Tokrat sem se lotil že težjih smeri in se kar pošteno namučil v smereh Skuta (5c) in Jovi (5c) - kratke smeri z majhnimi oprimki. Skupno sem plezal 5 smeri vendar me tudi tokrat Kamnitnik ni navdušil. Morda drugič.

Idrijski vikend

Čeprav sem bil ta vikend na obisku v Idriji, tudi tokrat ni šlo brez plezanja. V soboto sva se z Beti odpravila v Gore nad Idrijo. Plezališče je solidno opremljeno vendar se mi zdi, da so v nekaterih smereh šparali s svedrovci, smer Gurna pa je še vedno brez štanta. Če to odmislim, mi je plezališče čisto všečno. Z vremenom sva imela kar srečo, deževati je začelo ravno, ko sva spakirala in šla :)

V nedeljo smo se z novopečenimi pripravniki dobili kar v Vipavski Beli, v sektorju pod travnikom. Vsem, ki boste šli v plezališče prvič, svetujem sestop po malenkost daljši poti ob travniku, saj je bistveno lažja in manj strma od tiste, ki vodi od parkirišča naravnost dol. Skala je zelo raznolika in nudi obilo izzivov. Nekaj deset metrov pod plezališčem teče precej divja reka, najbrž kar prijetna osvežitev v poletnih mesecih. Skratka, obisk priporočam!

Fotke by Ajda G.

Plezanje "na ful"

Paklenica, 23. - 25.5.2008

V petek smo se po službi nabasali v mojega Megana in se odpravili na skoraj 400 km dolgo pot. Po dobrih štirih urah vožnje smo prispeli v mini kamp Vesna, ki se nahaja ob glavni cesti. V kampu za senco skrbijo predvsem češnje in orehi (češnje so bile med našim obiskom ravno prav zrele za zobanje). Kmalu po prihodu smo postavili šotor in se nedolgo zatem odpravili spat.

Sobotni dopoldan je minil ob pripravah za izpit, ki je bil napovedan ob enih popoldan. Med izpitom nas je presenetil kratkotrajen naliv, ki pa ni bistveno vplival na potek dneva, saj so bile stene v eni uri spet suhe. Tekom dneva sem si lahko vzel nekaj časa zase in splezal nekaj zabavnih smeri, med njimi tudi eno 6a na top-rope. Zvečer smo se pogostili s čevapi in pivom ter klepetali pozno v noč. Nedeljo sem preživel bistveno bolj ležerno, ker zaradi pomanjkanja štrikov nisem plezal toliko, kot bi si želel. Kljub temu sem se domov vrnil poln vtisov in z željo po ponovnem obisku Paklenice.

Foto-utrinki by: Matjaž & Ajda

Križevska vas, 27.5.2008

Moj drugi obisk tega plezališča se je končal precej neslavno. Očitno je dvodnevno plezanje v Paklenici pobralo svoj davek in en dan počitka ni bil dovolj. Poleg smeri Vrt (5a) sem plezal še stara znanca, Škorpjon (5c) ter Prjatlca (6a). Pri slednji mi ni uspel vzpon naprej in sem bil zaradi tega malo razočaran. Bo šlo pa drugič boljše!

Iški Vintgar, 29.5.2008

Zadnje čase večinoma obiskujem meni še neznana plezališča. Tako smo se v četrtek popoldan odpravili v bližnji Iški Vintgar. Parkira se pri gostišču na koncu ceste in pot nadaljuje peš. Spodnji sektor plezališča je viden že s pešpoti in ga težko zgrešimo. Tudi lažje smeri (5b, 5c) so za moje pojme precej zahtevne. Stena ves čas malo visi navzven pa tudi način plezanja je nekoliko drugačen kot smo ga navajeni iz primorskih plezališč. Obisk Iškega Vintgarja vsekakor priporočam tako plezalcem kot tudi vsem, ki iščejo primerno izletno točko v bližini Ljubljane.

Preddvor, 1.6.2008

Včeraj smo si za konec tedna privoščili še malo lahkotnega poplezavanja v plezališču Preddvor. Tudi tokrat se je izkazalo, da plezanje v troje ni najboljša ideja. V kratkem času, ki nam je bil na voljo, sem splezal tri lahke smeri in se ob tem prav zabaval. Zagotovo pridemo še kdaj.

Vikend

Za vikend gremo v Paklenico! Odhod jutri, prihod v nedeljo zvečer.
- Se vidimo!

Plezanje za nazaj

Ker ne pišem sproti, sta tu dva prispevka za nazaj..

Rovinj, 11.5.2008

V soboto sem delal, zato sem lahko šel plezat le v nedeljo. Ker so bili tisti vikend v Rovinju naši tečajniki, sva se z Ireno kljub dokaj pozni uri (11.30 dopoldan) odpravila na morje. Dol sva prispela okrog 14h in ostala vse do sončnega zahoda. Večina tečajnikov se je sicer odpravila nazaj že pred peto, a nekaj jih je vseeno ostalo z nama, nastali pa sta tudi dve novi poznanstvi. Preplezal sem nekaj starih in nekaj novih smeri, med njimi tudi eno 6a+, ki to v resnici ni. Vožnja se je v vsakem primeru splačala :)

plezališče Kamnik, 17.5.2008

Plezališče sem prvič obiskal septembra lani, skupaj s prijateljem Mirom, ki me je navdušil za športno plezanje. Kot popolnem začetniku mi je bila večina smeri takrat nedostopnih, zato mi je bil ta obisk še toliko bolj zanimiv. Vtis je nekoliko pokvaril le mrzel veter, ki nas je v prvih nekaj urah prav pošteno napihal. Kot nalašč sem vetrovko in kapo pustil v avtu, slabe pol ure hoda stran. Z mano so bile tokrat štiri tečajnice in sicer Irena, Beti, Metka in Katja. Zdi se mi, da so vse štiri precej napredovale, še posebej Metka. Tudi tokrat sem napadel eno 6a vendar kaže, da še nekaj časa ne bo šlo drugače kot na rdečo piko. Tolažim se s tem, da tudi to nekaj šteje.