Strah

Strah me je. Stojim dva metra nad svedrovcem in se tresem. Naslednji svedrovec se zdi neskončno daleč, čeprav je v resnici oddaljen manj kot pol metra. Bojim se brezveznega petmetrskega padca a si ne morem pomagati. Nekajkrat poskusim isto zaporedje gibov in se vsakič vrnem nazaj na isto bedno poličko. Vedno bolj me navija in jasno je, da drugače ne bo šlo. Zberem se, tvegam in se prebijem do naslednjega svedrovca. Vpnem komplet in nato še štrik ter si oddahnem.

Kolikokrat se je ta scenarij odvrtel v steni brez padca? Ne vem, če sem v vseh teh letih odkar plezam, padel petkrat. Vseeno me je strah...

Plezam, torej sem

Zakaj je tako težko razumeti, da je plezanje edino, kar me resnično privlači? Da si želim čim več prostega časa nameniti temu in se mi vse ostalo zdi izgubljanje časa? Obseden sem, pa kaj? Obtoževanje in pregovarjanje ne bosta spremenila ničesar. Rad imam plezanje in tisti občutek, ko strah izpuhti in mi gre vse kot po maslu. Ko so gibi sproščeni in glava prazna. Pogosto me nagovarjajo naj poskusim ta ali oni šport a ga ne. Zakaj bi ga, če lahko dobim tisto kar potrebujem v steni?

Športno plezanje je varno. To mantro kar naprej ponavljajo na vsakem vogalu. Sit sem že ponavljanja tega in opravičevanja svojega početja. Nevarna je tudi vožnja z avtomobilom pa te nihče ne vpraša "ali ni to nevarno?" ko mu poveš, da si se nekam peljal z avtom. Zdi se mi, da se od športnega plezanja dolgo nisem ločil le zaradi drugih. To oklepanje neke navidezne varnosti mi gre vedno bolj na živce. Vedno bolj me vlečeta led in sneg. Vem, moj čas je mimo in nikoli ne bom vrhunski alpinist, plezam pa vseeno lahko. In če me med tem početjem pobere, naj bo. Seveda si ne želim umreti. Ravno nasprotno, želim si živeti! A to življenje polno rutin, omejitev, pričakovanj, ki nam jih vsiljuje družba in obsedenost z denarjem, mi gre vedno bolj na živce. Vedno bolj se mi upira ta dolgočasna vožnja po glavnem tiru. In ravno zato bom še naprej plezal, pa če se vsi skupaj postavite na glavo.

Čas leti

Skoraj eno leto je že od zadnje objave! To seveda ne pomeni, da nimam nič za povedat. Problem je le, da ko bi kaj napisal, nimam časa. Ko pa imam čas, ne vem več o čem sem želel pisat :-)

Pokličite za ceno!

Spet sem v fazi, ko si ogledujem oglase za rabljene avtomobile. Najbolj me jezijo oglasi brez cene in opombo "Pokličite za ceno!". Ja ljubi bog, cena je vendar en izmed kriterijev na podlagi katerih se odločam ali bom poklical! Je res tak problem napisat tistih nekaj cifer? Človek običajno rad ve vsaj približno o kakšni vsoti se pogovarjamo. Podobno sranje je cena "po dogovoru".

Morda pa "Pokličite za ceno!" in "po dogovoru" v resnici pomenita "tako drago, da me je sram napisat" :)

Robniki

Kot mlada starša, ki vsak dan peljeta otroka na sprehod v vozičku, se v Idriji srečujeva z novim problemom - robniki pločnikov. Le na redkih mestih so robniki spuščeni tako kot je treba, npr. pri osnovni šoli in avtobusni postaji. Na večini ostalih prehodov za pešce je potrebno prednja kolesa dvigniti, da se lahko z vozičkom vzpneš na pločnik. To niti ne bi bilo tako moteče, če tega ne bi moral početi kar naprej. Stari del mesta je vozičkom še bolj neprijazen. Ker Idrija nima določene zone za pešce (z izjemo parka Mejca) smo se pač prisiljeni sprehajati po mestnih ulicah in jahati robnike.

Idrija

Pa smo v Idriji. Še vedno čakamo Rutarjevo kuhinjo in vgradno omaro Izimobili. Upam, da se bodo držali roka in kuhinja res pride 14.9., ker živeti brez kuhinje je res zoprno. Za enkrat je 3/4 stvari še v škatlah, ker jih nimava kam dati. Krame je čisto preveč je pa to dobra priložnost, da se je znebiva. No, predvsem jaz. Too much stuff will kill you :P

Nevidni računi in prazni garancijski listi

Sprašujem se, kdaj so v trgovinah nehali potrjevati garancijske liste? Se kdo spomni? Vem samo, da sedaj zelo radi izdajajo račune, ki še pred iztekom garancijske dobe pogosto zbledijo do te mere, da niso več berljivi in to kljub temu, da je račun spravljen na varnem pred soncem. Ali je res tak problem na garancijski list napisati datum in pritisniti uradni pečat?

Zakaj moramo to mi zahtevati namesto, da bi bilo to nekaj samoumevnega?