Smrt

V torek sem pisal o Lemovi smrti. Ugotavljam, da se zadnje čase vedno bolj zavedam lastne minljivosti in smrti nasplošno. Če sem iskren, me je že zdaj strah. Pravijo, da je smrt samo prehod. Prehod kam? Kakšen smisel ima življenje, če potem naprej živimo v Raju? Mar bi se kar takoj "rodili" v Raju in nam ne bi bilo treba umreti zato, da bi prišli "tja gor". Ne, bojim se da je po smrti konec. Tako kot se ne spominjaš časa pred svojim rojstvom, tako si predstavljam smrt kot večno temo. Konec življenja, konec zavedanja, konec vsega.

V čem je smisel vsega truda, ki ga moramo vlagati v življenju, če na koncu itak umreš. Se rodimo zato, da bi umrli? Smešno pravzaprav. Dano ti je teh nekaj desetletij življenja. Nekomu več, nekomu manj. A vsako življenje je precej kratko. Komaj se naučiš živeti, že te podijo s tega sveta. Žal je dejstvo, da se nekateri nikoli ne naučijo živeti. Ma dobro, pomembno je živeti čim bolj polno in kvalitetno življenje. Ampak tako lahko je videti samo tisti nagrobnik, ki te čaka na koncu in nesmisel v stvareh, ki jih počnemo.