Medveja reportaža

"Zadnji sem v vodi in ritensko plavam za Samom. Vsakič, ko se obrnem in preverim, če plavam v pravo smer, se mi zdi bolj daleč. Sem res tako brez kondicije? Pogled pod vodo mi vsakič pokaže isto, motno sliko, dna se praktično ne vidi. Končno prisopiham do točke kjer se potopiva. Izpraznim lajf in grem dol z nogami naprej. Vsakih nekaj metrov izenačujem pritisk in pri tem opazujem kako se Samo brez težav spušča več metrov pod mano. Masko mi pritiska dol in se težko primem za nos da bi izenačil (morda je kriva kapuca z majhno odprtino za obraz). Pri tem mi vseskozi vdira vodo pod masko in me nervira. Na dnu najdeva mulj in zelo malo življenja. Obrneva proti steni in jo po nekaj minutah doseževa. Še vedno se spuščava vse do 28 metrov. Voda je mrzla, zebe me in precej se ukvarjam s plovnostjo. Malo gor, malo dol, diham pregloboko. Nova obleka, novi problemi. Bo že.. vidim predvsem morske zvezde (oranžne in bodičaste), kumare, polno rumenih sprehajalčkov, črnike in kneze.. nekje na polovici potopa opazim v maski bleščanje svetilke. Mare je in je že čisto pri naju. Z rokama nakaže "velika riba". Le kaj je videl?! Odplavava za njim do lokacije kjer naj bi bila ta riba. Pričakoval sem kakšno mureno... gledam, gledam in končno zagledam. Kovač*! Prvič vidim kovača v živo. Čisto miren je in se ne zmeni za nas čeprav se nas je okrog njega nabral cel kup. Kovači so ne samo lepi temveč tudi užitni. A tukaj nismo, da bi lovili. Ko se ga nagledamo, gremo počasi nazaj. Uteži mi lezejo dol in spet jih preklinjam. Ob priliki moram dve eno-kilski zamenjat za eno dvo-kilsko. Plavava ob steni nato pa še po plitvini vse do obale in potop je zaključen."

* kovač, lat. Zeus Faber, po naše tudi riba Svetega Petra

- se nadaljuje -