Čas leti

Leti, leti in to kot zmešan. Se mi ne ljubi kaj dost ukvarjat z blogom, kar je tud precej evidentno iz tega kako pogosto pišem. Vikend je bil kar pester, saj sem se po dolgem času spet odpravil v hribe in sicer na Kokrško sedlo (1793m). Kljub temu, da sem bil že dvakrat na Grintovcu, mi je tokrat uspelo zgrešiti pot. Tako sva namesto na Kokrškem sedlu pristala na Kamniškem sedlu (1884m)! V koči sva prespala in se v nedeljo zjutraj odpravila nazaj v dolino. Kolena so preživela brez posledic :) V nedeljo popoldan sem uspel poleg vsega še plezati v Renkah tako, da je bil vikend prav lepo zaključen.

Že sreda?

Ja, je že sreda in spet zamujam s prispevki, a se itak ne dogaja nič pretresljivega. V nedeljo mi je uspelo popoldan obiskat plezališče Renke, včeraj pa Gornji Ig. V Renkah je šlo po pričakovanjih; zlezel sem vse razen ene 6a+ in zdi se mi, da bi se lahko v tem plezališču še marsikaj naučil. Gornji Ig je zgodba zase. Pogled z vrha sten je skorajda alpski, spodaj dolina Iške, okrog hribi in gozdovi, plezališče samo pa je svojevrstno in hkrati odlično.

Renke (sobota)

Renke so majhna vasica, ki leži ob cesti Litija-Zagorje, istoimensko plezališče pa se nahaja na nasprotnem bregu reke Save. Tu se začne prav zanimiva zgodba. Dostop na drugo stran Save je namreč možen le preko visečega mostu. Le-ta je že drugi most na isti lokaciji, prvega je leta '90 odnesla reka. Na forumu vlaki.info sem našel nekaj zanimivih podatkov povezanih z mostom in železnico, ki pelje ob reki. Po podatkih s foruma je bil novi most zgrajen leta 1993 čeprav bi stavil, da je v podporni steber na levem bregu vklesana letnica 1983. Most je v izredno slabem stanju in deluje kot bi bil zgrajen leta '63! Rja pošteno načenja vse kovinske dele mostu, prav tako počasi razpada tudi leseni "pod" po katerem stopamo. Prehod čez most je sicer provizorično onemogočen z desko in znakom opozorila vendar druge alternative ni. Odkar je ukinjeno žel. postajališče Renke, most uporabljamo verjetno le še plezalci in planinci, ki se podajajo na Zasavsko goro. Do plezališča pelje precej strma in ozka planinska pot, ki traja okrog pol ure, če želimo v centralni sektor, kjer je tudi največ smeri. Dan je bil spet prijazno topel, razgled z vrha pa prelep :) Morda sem bil malo presenečen, ker sva bila z Mirotom edina človeka tam. Je res tako težko prehoditi tistih nekaj metrov višinske razlike? Po mojem se splača. Skala je zanimiva in se precej razlikuje od tiste na primorskem. Čeprav moram priznati, da nekaj smeri na skrajni desni že spominja na npr. Črni Kal. Kakorkoli že, bilo je fajn!