Nedeljski Črni Kal

Po četrtkovem polomu na Vranskem, ko se mi zdi, da sem plezal slabše od tečajnikov, se je naša trojica danes dopoldan odpravila v Črni Kal. Vreme je bilo odlično in tudi pretirane gužve ni bilo. Tokrat smo najprej napadli Gosenico (4c) v sektorju C. Začetek je bil bolj ubogi saj mi v prvo ni uspelo in sem se bal, da se bo ponovila zgodba z Vranskega. Na srečo sem v drugem poskusu smer uspešno preplezal in s tem premagal tudi strah in negotovost, ki sta se naselila vame pred nekaj dnevi. Naslednjo smer, JŽ (5b), sem napadel z večjo mero samozavesti ter tudi to preplezal. Naprej smo se podali pod Turški stolp kjer sem pospravil še Buhtelj (5a) in Po grajskih stopnicah (4b). Na koncu sem za Ireno napeljal še Kamin s čimer smo zaključili naš plezalni dan.

Ker je bilo časa na pretek, smo se zapeljali še do Portoroža in si privoščili tortice v slaščičarni Mignon ter sprehod ob obali :-)

P.S. Mignon = dobre tortice, zanič postrežba.

Pula

Ta vikend sem preživel v Puli na karate seminarju, ki ga je organiziral naš klub. Bivali in trenirali smo v hotelu Histria, ki me je malo razočaral saj sem od hotela s 4 zvezdicami pričakoval več. V sobah je katastrofalna osvetlitev, postelje so precej neudobne in kratke, o wireless/ethernet omrežju pa sem lahko le sanjal. No, vsaj hrana je bila zelo dobra :)

V soboto smo po jutranjem treningu lenobno pohajali po Puli, si ogledali areno ter še kup zanimivosti. Veliko je tudi stavb iz časa Avstro-ogrske in luksuznih vil z začetka 20. stoletja, ki so videti kot bi jih preslikal s stare razglednice. V konobi Dva ferala, skriti za veliko cerkvijo (katere ime si nisem zapomnil) na rivi, smo odlično jedli (pripravijo zelo okusen ombolo z zeljem), nato smo v centru spili kavico na koncu pa zaključili s torticami v tretjem lokalu :)

Recept: ombolo s kupusom i krompirom

Zvečer sem namesto karate treninga šel raje plezat. Naj razložim kako je do tega prišlo. V četrtek sem dobil idejo, da bi se lahko pozanimal o umetnih stenah v Puli. S pomočjo Guglja sem našel domačo stran PD Glas Istre, ki ima svoj športno-plezalni odsek. Brez pričakovanj sem jim napisal mail in v petek dobil odgovor s telefonsko številko in imenom človeka, ki naj bi ga kontaktiral. V soboto sva se slišala in se kaj hitro vse zmenila. Odsek premore odlično umetno steno, ki se nahaja v bivši vojašnici Karlo Rojc. V primerjavi z našo boulder steno njihova omogoča veliko bolj zahtevne treninge ter veliko število kombinacij smeri različnih težavnosti. Moram priznati, da sem bil kar navdušen tako nad steno kot tudi nad gostoljubnostjo in prijaznostjo hrvaških plezalcev. Vsekakor bomo ostali v navezi!

Dugi Otok 2007: Povratak otpisanih

Po slabih 9 urah na poti smo se v soboto zvečer srečno vrnili v Ljubljano. Le počasi se aklimatiziram na staro življenje, 14 dni na morju pač naredi svoje. Vreme je bilo sončno, voda topla, potopi lepi in številčni, predvsem pa sem odklopil od starega vsakdana :-) V 14 dneh sem opravil 25 potopov in s tem presegel lanskoletni tabor na Braču. Pri tem sem nabral veliko novih izkušenj iz vodenja potopov.

Priznam, da sem malo pogrešal nekatere ljudi in bloge (razglednice so na poti). Internet v Zaglavu deluje le preko svinjsko dragega GPRS (cca. 2 MB prenešenih podatkov stane okrog 18 EUR). Zato tudi ni bilo novih objav na blogu niti mailov v vaših nabiralnikih. Definitivno smo vlekli s sabo preveč hrane in premalo vode pa tudi cunj bi lahko imel pol manj. No, bom vedel za drugič!

Kaj naj rečem, fajn je bilo! Reportaža bo, ko se mi bo dalo :)

NT konferenca 2007

NT konferenca je zaključena in odšel sem kar zadovoljen. Predavanja so bila v glavnem zanimiva in dobro zastavljena, le dvakrat se mi je zgodilo, da s predavanjem nisem bil zadovoljen. Enega sem zapustil na polovici, pri drugem pa sem nekako zdržal do konca. Kot predavatelj me je daleč najbolj navdušil Rafal Lukawiecki. S svojo energijo, vidnim navdušenjem in načinom pripovedovanja me je spomnil na profesorja Klopčiča iz srednje šole, ki je prav tako znal pridobiti mojo pozornost. V primerjavi z njim so bili nekateri predavatelji pravi zombiji :) Po vsakem predavanju smo izpolnjevali vprašalnike in naneslo je tako, da sem dobil nagrado - USB ključek s kapaciteto *fanfare* 128 MB!! Pa sem mislil, da v letu 2007 to najdeš samo še v muzeju...

Srečal sem tudi veliko znanih obrazov med njimi tudi Katsumi (končno sva se spoznala, kaj? :)), sošolce s faksa in srednje šole, bivšega sodelavca ter frendico, ki dela kot hostesa in jo vidim na vseh MS dogodkih :) Skrata, družba je bila dobra!

Spali smo v hotelu Histrion, ki ima za moje pojme lepo urejene in udobne sobe. Moja je bila blizu recepcije in ima odličen pogled na morje (ob zvoku valov sem spal kot dojenček :). Zmotila me je le odsotnost mrežnih priključkov v sobah, kar se mi zdi precej čudno za hotel s 4 zvezdicami. Tako sem, kot vsi ostali, pošto pregledoval v hotelu Bernardin. Pokritost brezžičnega omrežja je bila solidna čeprav je jakost signala močno nihala. A kljub temu sem v času konference wifi pridno uporabljal - verjetno najbolj pogosto odkar imam prenosnik. V Histrionu smo imeli organizirane tudi vse obroke. Restavracija je samopostrežna, hrana pa... no ja, recimo da ni bila nič posebnega. Poleg tega vsekakor niso bili pripravljeni na hordo računalničarjev saj smo imeli v torek pri kosilu pravi živalski vrt. Človek bi pomislil, da nekateri cel mesec niso jedli.

V sredo so za nas v Portorožu pripravili zaključni žur z nagradno igro (drž'te pesti!) in moram priznati, da sem se imel prav fajn. Lepo bi bilo, če bi lahko prespali še eno noč. Namesto tega sva se s kolegom okrog dveh ponoči odpeljala proti Ljubljani in okrog pol štirih tudi srečno prispela. Konec dober, vse dobro :)

Korčula za sladokusce

Moj dopust se je iztekel že v četrtek ampak se mi do zdaj ni ljubilo pisat in roko na srce, tudi zdaj se mi ne. Ampak enkrat bo treba in čas bi že bil, da spet malo oživim ta blog.

Torej, preživeli smo sedem lepih, sončnih dni na Korčuli, v majhnem zaselku imenovanem Tri porte, nekaj kilometrov od Vele Luke. Prvo presenečenje sem doživel zjutraj, ko sem ugotovil, da v vasi ni ne trgovine, ne lokala, kaj šele pekarne ali česa drugega. A nič zato, kruh so nam itak dostavili vsak dan sproti, hrano pa smo v glavnem prinesli s sabo. Žal hrvati še vedno ne znajo speči normalnega kruha in premorejo le bel kruh. Blergh! Apartmaji so bili kul in ničesar ni manjkalo. Celo delujočo pečico smo imeli in plin, kar definitivno pohitri kuhanje.

Potapljaški del je bil odlično izveden saj so bile lokacije enkratne in predvsem zelo blizu, z logistiko pa ni bilo težav. Poleg tega je bil pomol direkt pred hišo in je odpadlo prenašanje jeklenk in opreme. Tu bi res pohvalil lastnika centra Željana Padovana saj se je maksimalno potrudil. Jeklenke so bile vedno polne pravočasno, držal se je dogovorov in upošteval naše želje. Prav tako je pred in po potopih vedno pomagal pri opremi, kar za hrvate sploh ni značilno zato kapo dol. S svojim načinom dela bi lahko bil za zgled marsikaterem dive centru na hrvaškem.

Sami potopi so bili super saj je morje polno življenja. Lahko smo občudovali rdeče gorgonije, raroge, jastoge ter ostale rake, množico raznobarvnih polžev (tudi nekaj redkih), hobotnice, prelepe vijoličaste morske zvezde in še marsikaj. Morje je bilo precej mrzlo in moram priznati, da me je pod vodo konstantno zeblo. Posledično sem se v ponedeljek grdo prehladil in zaradi tega spustil kar nekaj potopov (naslednji večji nakup bo po mojem kar suha obleka). No, zdravje gre počasi na bolje čeprav še vedno nisem čisto ok..

Skratka, bilo je lepo in upam, da se še kdaj vrnemo.

Nekaj fotk najdete TUKAJ